Zgodba Mete Rot, upokojene direktorice prodaje
V Mikrocop sem prišla leta 1991, v času, ko sva si z Ljubom Koritnikom nekako vzajemno prišla naproti. Takrat sem bila zaposlena v Hermesu, podjetju, ki je imelo zastopstvo za Kodak. Prav te naprave je prej Biroservis, sedaj Mikrocop servisiral. Tudi v Hermesu smo imeli servis, a na tem področju je bil Biroservis res dominanten. Mi pa smo bili kot uradni zastopnik Kodaka za Slovenijo, močni v prodaji, za katero sem bila dogovorna jaz.
Hermes se je začel privatizirati, Kodak pa je imel jasen interes obdržati slovenski trg. Pred menoj sta bili dve možnosti: da sama prevzamem zastopstvo in odprem svoje podjetje ali pa se nekje zaposlim in s seboj prinesem zastopstvo.
Ljuba sem poznala že prej, saj so njegovi serviserji hodili k nam v konsignacijsko skladišče po rezervne dele za Kodak. Res je, da so se tega posluževali predvsem takrat, ko jim je “tekla voda v grlo”. Sicer so imeli svoj nabavni kanal v Nemčiji.
Zadovoljstvo strank je bilo v Mikrocopu vedno na prvem mestu. Če določenega rezervnega dela niso imeli in zato problema ne bi mogli rešiti v pogodbeno dogovorjenem roku , so prišli k nam. Vedno so bili izjemno korektni, prijazni in zanesljivi. Zato sem jim v časovni stiski brez zapletov posodila kakšen del kar “na reverz”. Ko so ga sami dobili, so ga tudi vrnili. Tako so se gradili odnosi – brez zapletenih dogovorov, na zaupanju.
Ko sem se znašla pred razpotjem, je bil Ljubo moja prva misel. Ker sama po naravi nisem podjetnica, sem hitro vedela, da potrebujem dobro vodstvo, ob katerem lahko rastem.
Poklicala sem ga za sestanek in izkazalo se je, da je bil nad idejo navdušen. Zastopstvo Kodaka je bila ena njegovih velikih želja. Vse se je zgodilo zelo hitro – Mikrocop je postal zastopnik Kodaka, jaz pa 12. zaposlena in tretja ženska v podjetju.
Začela sem delati v pretežno moškem kolektivu in skoraj deset let sem bila edina Kodak prodajalka. V Hermesu smo imeli podporne službe, tukaj pa je bil razpon mojih zadolžitev precej širši – od vseh trženjskih aktivnosti, do prodaje in odnosov s strankami.
Veliko sem se učila sproti. To je bilo obdobje kompromisov, včasih tudi na račun zasebnega življenja. A bila sem mlada, polna energije in z veliko zagona.
Ena bolj simpatičnih anekdot prihaja še iz časov, ko računalnikov sploh nismo imeli. Zapisnike sestankov, razne dopise, ponudbe, obrazložitve… sem pisala s pisalnim strojem. Velikokrat so se ideje hitro spreminjale, mnenja kresala, odločitve popravljale – kar je pomenilo, da je bilo večkrat potrebno vse napisati znova. In to vsekakor ni bilo ravno prijetno opravilo.
Danes v Wordu brišeš, popravljaš ali pogledaš prejšnjo verzijo. Takrat pa je bil vsak popravek nova zgodba. Tehnološki napredek je kasneje res veliko olajšal delo, a prilagajanje nanj je zahtevalo tudi spremembo razmišljanja.
Kodak je prehod iz mikrofilmanja v IT začel s hibridnimi napravami – kamera-skenerji, ki so omogočali hkratni mikrofilmski in digitalni zapis. Digitalne slike so se shranjevale na CD-je. Dve leti je trajalo, da smo dobili vso opremo in pregledovalnike, a bili smo med prvimi, ki smo to ponujali. Čeprav je bilo veliko zanimanja za novo tehnologijo, je bilo nezaupanje kupcev še precejšnje, zato so bili kamera-skenerji bolj razstavni eksponat kot resna prodajna priložnost.
Vsekakor pa je bila naša zelo uspešna prodajna zgodba nadgradnja klasične mikrofilmske kamere s skenerjem. Prodajali smo s filozofijo “vaša investicija v tehnologijo je varna, danes kupite za jutri”. Nadgradnje sicer nihče ni kupil, a skoraj vsi so kasneje kupili skener.
Verjeli smo, da bodo diskete in CD-ji izginili in da bo digitalni zapis ostal. Digitalizacija je postala del naše identitete – neviden tatu, neviden zapis, kdo smo.
Leta 2000 je Mikrocop doživel največji tehnološki in vsebinski preobrat z nakupom IT podjetja CIS. V podjetje so prišli mladi IT-jevci s pronicljivimi idejami in povsem drugačno dinamiko dela.
Prej smo se marsikaj dogovorili hitro in brez posebne birokracije. Zdaj je bilo več razprav, več usklajevanj, več pogledov na isto stvar. Ljubo je vedno stremel k širokemu konsenzu, a ko podjetje preraste določeno velikost, to preprosto ni več mogoče. Vseh ne moreš zadovoljiti. In to mu ni bilo lahko, saj si je iskreno želel, da bi bili vsi kot ena velika, srečna družina.
Oblak je bil ena njegovih vizij že dolgo časa. Z IT ekipo smo dobili znanje in zagon, da smo to vizijo lahko začeli uresničevati. Ljubo je imel izjemno sposobnost navduševanja – tudi kadar si imel pomisleke, te je znal prepričati, da si začel verjeti v idejo in zanjo tudi trdo delati.
Kupci mikrofilmske opreme so bile predvsem banke in druge institucije iz visoko reguliranih panog, v katerih so nastajale velike količine papirne dokumentacije. Ti dokumenti so imeli pomembno dokazno vrednost o izvedenih transakcijah, podpisih in drugih postopkih, zato jih je bilo treba zaradi zakonskih zahtev hraniti dolgoročno. S tem smo si na področju bančništva pridobili pomembne reference, ki so nam odprle vrata tudi v druge panoge. Oprema se je postopoma nadgrajevala in menjala, naročniki pa so nam vedno bolj zaupali. Nekaterim smo postali hišni dobavitelji.
Ko sem prišla v Mikrocop, smo imeli približno 15 dolgoročnih pogodbenih strank. Ko sem odšla v pokoj, jih je bilo nekaj sto.
Mikrocop nikoli ni gradil na praznih obljubah ali dogovorih iz ozadja. Vedno na znanju, izkušnjah in kakovosti izvedbe, z mislijo na dolgoročnost sodelovanja in poslovnega odnosa.
Velikokrat sem naročnikom pomagala tudi korak dlje – z izračuni, strategijami in argumenti, s katerimi so lahko investicijo zagovarjali pred upravo. Če imaš znanje, zakaj ga ne bi delil? Pri velikih sistemih uprave pogosto sploh ne spoznaš – odnose in zaupanje gradiš z ljudmi v operativi. In vsak iskren korak šteje.
Pomemben mejnik zame je bil tudi prihod Simone Kogovšek na čelo Mikrocopa. S Simono sva se poznali že od prej, ko je bila na strani ene od naših ključnih strank ter dolga leta uspešno sodelovali. V tem času sva zgradili trden odnos in medsebojno zaupanje. Zato sem bila zelo vesela, ko je prevzela vodenje Mikrocopa.
Iz rešitev Arhiviraj.si in Brezpapirja.si se je rodila nova platforma InDoc EDGE. Razvoj od začetka je bil zahteven in je prinesel številne organizacijske izzive, a odločitev je bila takrat prava. Danes Mikrocop stoji na lastni digitalni platformi, ki povezuje dokumentni sistem, poslovne procese in dolgoročno hrambo.
Mikrocop je bil tako velik del mene, da sem se bila zanj pripravljena boriti z vsemi močmi. In ko gledam nazaj, so mnogi čutili enako. Marsikdo, ki je zapustil Mikrocop, ga je velikokrat s težkim srcem, pa čeprav na svojo željo in na poti k svojemu poslanstvu. To je pripadnost. Ko podjetje postane del tebe.
Če imaš vodjo z vizijo in pogumom ter ekipo, ki si zaupa, se zna zabavati in skupaj graditi zgodbo, je mogoče marsikaj. In ko se z veseljem spominjaš vseh internih »for« in smešnih zgodb, veš, da si svoje profesionalno življenje preživel dobro. In da je bilo vredno vsakega trenutka.