Zgodba Mete Rot, upokojene direktorice prodaje
V Biroservis sem prišla leta 1991, v času, ko sva si z Ljubom Koritnikom nekako vzajemno prišla naproti. Takrat sem bila zaposlena v Hermesu, podjetju, ki je imelo zastopstvo za Kodak. Prav te naprave je Biroservis servisiral. Tudi mi smo imeli servis, a na področju servisa je bil Biroservis res dominanten. Mi pa smo bili močni v prodaji. Za prodajo Kodak naprav sem bila dogovorna jaz.
Hermes se je začel privatizirati, Kodak pa je imel jasen interes obdržati slovenski trg. Pred menoj sta bili dve možnosti: da sama prevzamem zastopstvo in odprem svoje podjetje ali pa se nekje zaposlim in s seboj prinesem zastopstvo.
Ljuba sem poznala že prej, saj je hodil k nam po rezervne dele za Kodak v konsignacijsko skladišče. Res je, da so se tega posluževali predvsem takrat, ko jim je “tekla voda v grlo”. Sicer so se znali znajti tudi drugače, denimo z nabavo v Nemčiji.
Ko pa je bila pri naročniku res nuja in določenega dela niso imeli, so prišli k nam. Vedno so bili izjemno korektni, prijazni in zanesljivi. Zato sem jim v časovni stiski brez zapletov posodila kakšen del kar “na reverz”. Ko so ga sami dobili, so ga tudi vrnili. Tako so se gradili odnosi – brez zapletenih dogovorov, na zaupanju.
Ko sem se znašla pred razpotjem, je bil Ljubo moja prva misel. Ker sama po naravi nisem podjetnica, sem hitro vedela, da potrebujem dobro vodstvo, ob katerem lahko rastem.
Poklicala sem ga za sestanek in izkazalo se je, da je bil nad idejo navdušen. Zastopstvo Kodaka je bila ena njegovih velikih želja. Vse se je zgodilo zelo hitro – Mikrocop je postal zastopnik Kodaka, jaz pa 12. zaposlena in tretja ženska v podjetju.
Začela sem delati v pretežno moškem kolektivu in skoraj deset let sem bila edina Kodak prodajalka. V Hermesu smo imeli podporne službe, tukaj pa sem morala skrbeti za vse sama – od administracije in uvoznih postopkov do prodaje in odnosov s strankami.
Veliko sem se učila sproti. To je bilo obdobje kompromisov, včasih tudi na račun zasebnega življenja. A bila sem mlada, polna energije in z veliko zagona.
Ena bolj simpatičnih anekdot prihaja še iz časov, ko računalnikov sploh nismo imeli. Zapisnike sem pisala s pisalnim strojem. Med sestanki so se ideje hitro spreminjale, mnenja kresala, odločitve popravljale – kar je pomenilo, da sem zapisnik večkrat pisala znova.
Danes v Wordu brišeš, popravljaš ali pogledaš prejšnjo verzijo. Takrat pa je bil vsak popravek nova zgodba. Tehnološki napredek nam je kasneje res veliko olajšal delo, a prilagajanje nanj je zahtevalo spremembo razmišljanja.
Kodak je prehod iz mikrofilmanja v IT začel s hibridnimi napravami – kamera-skenerji, ki so omogočali hkratni mikrofilmski in digitalni zapis. Digitalne slike so se shranjevale na CD-je. Dve leti je trajalo, da smo dobili vso opremo in pregledovalnike, a bili smo med prvimi, ki smo to ponujali. Ljudje so z zanimanjem hodili k nam gledat, kako deluje.
Moj prodajni favorit je bila nadgradnja klasične kamere s skenerjem. Prodajala sem s filozofijo “danes kupite za jutri”. Nadgradnje sicer nihče ni kupil, a skoraj vsi so kasneje kupili skener.
Verjeli smo, da bodo diskete in CD-ji izginili in da bo digitalni zapis ostal. Digitalizacija je postala del naše identitete – neviden tatu, neviden zapis, kdo smo.
Leta 2000 je Mikrocop doživel največji tehnološki in vsebinski preobrat z nakupom IT podjetja CIS. V podjetje so prišli mladi IT-jevci s pronicljivimi idejami in povsem drugačno dinamiko dela.
Prej smo se marsikaj dogovorili hitro in brez posebne birokracije. Zdaj je bilo več razprav, več usklajevanj, več pogledov na isto stvar. Ljubo je vedno stremel k širokemu konsenzu, a ko podjetje preraste določeno velikost, to preprosto ni več mogoče. Vseh ne moreš zadovoljiti. In to mu ni bilo lahko, saj si je iskreno želel, da bi bili vsi kot ena velika, srečna družina.
Oblak je bil ena njegovih vizij že dolgo časa. Z IT ekipo smo dobili znanje in zagon, da smo to vizijo lahko začeli uresničevati. Ljubo je imel izjemno sposobnost navduševanja – tudi kadar si imel pomisleke, te je znal prepričati, da si začel verjeti v idejo in zanjo tudi trdo delati.
Na začetku je Biroservis prodajal in servisiral računske strojčke, blagajne in fotokopirne stroje. Z mikrofilmsko opremo se je trg odprl v državno upravo in bančništvo. Oprema se je postopoma nadgrajevala in menjala, naročniki pa so nam vedno bolj zaupali. Nekaterim smo postali hišni dobavitelji.
Ko sem prišla v Mikrocop, smo imeli približno 15 naročnikov. Ko sem odšla v pokoj, jih je bilo okoli 1000. Ta številka pove več kot tisoč besed.
Mikrocop nikoli ni gradil na praznih obljubah ali dogovorih iz ozadja. Vedno na znanju, izkušnjah in kakovosti izvedbe. Spomnim se, ko je nekaj let po mojem prihodu direktor konkurenčnega podjetja prišel povedat, da bo ponujal enake rešitve kot mi. Nas ni skrbelo. Zakaj bi nas? Imeli smo znanje, izkušnje in zaupanje trga.
Velikokrat sem naročnikom pomagala tudi korak dlje – z izračuni, strategijami in argumenti, s katerimi so lahko spremembe zagovarjali pred upravo. Če imaš znanje, zakaj ga ne bi delil? Pri velikih sistemih uprave pogosto sploh ne spoznaš – odnose gradiš z ljudmi v operativi. In vsak iskren korak šteje.
Pomemben mejnik zame je bil tudi prihod Simone Kogovšek na čelo Mikrocopa. Že prej sva uspešno sodelovali, zato sem njeno prevzemanje vodenja doživela kot naravno nadaljevanje zgodbe.
Iz rešitev Arhiviraj.si in Brezpapirja.si se je rodila nova platforma InDoc EDGE. Razvoj od začetka je bil zahteven in je prinesel številne organizacijske izzive, a odločitev je bila takrat prava. Danes Mikrocop stoji na lastni digitalni platformi, ki povezuje dokumentni sistem, poslovne procese in dolgoročno hrambo.
Mikrocop je bil tako velik del mene, da sem se zanj velikokrat borila kot levinja. In ko gledam nazaj, so mnogi čutili enako. Marsikdo je zapustil Mikrocop, pa velikokrat s težkim srcem, čeprav na svojo željo in na poti k svojemu poslanstvu. To je pripadnost. Ko podjetje postane del tebe.
Če imaš vodjo z vizijo in pogumom ter ekipo, ki si zaupa, se zna hecati in skupaj graditi zgodbo, je mogoče marsikaj. In ko se z veseljem spominjaš vseh internih »for« in smešnih zgodb, veš, da si svoje profesionalno življenje preživel dobro. In da je bilo vredno vsakega trenutka.