Zgodba Jožeta Češnovarja, upokojenega skrbnika strank
Bilo je leto 1987. Prejšnje stoletje. Svet brez interneta, brez e-pošte, brez oblačnih storitev. Svet pisalnih strojev, mikrofilmov in stacionarnih telefonov. Takrat je zazvonil telefon. Na drugi strani linije je bil Ljubo Koritnik.
V Mikrocop – takrat še Biroservis – sva s sodelavcem Srečkom Prijateljem prišla namensko. Skupaj sva delala v Iskri, oba sva poznala Kodak naprave, sam pa sem bil dodatno izšolan še za COM – Computer Output Microfilm, tehnologijo, ki jo je imela Ljubljanska banka. Kodak je bil takrat največji partner in Biroservis je imel jasno priložnost: če znaš servisirati to napravo, se odpre povsem nova zgodba.
Ljuba osebno nisva poznala, sva pa poznala njegov ugled. Vedela sva tudi, da ima le enega Kodak serviserja, medtem ko se je ostala ekipa ukvarjala predvsem s pisalnimi stroji in klasično biro opremo.
Že ko sva prišla na prvi sestanek v Biroservis, je bilo vse precej drugače. Najavljena sva bila kot kader iz velike Iskre, prišla pa sva na Gregorčičevo, v majhen prostor, s pričakovanjem, da prihajava na sestanek k starejšemu mojstru. Presenečenje je bilo popolno, ko naju je sprejel Ljubo – nekaj let starejši od naju, sproščen, domač. Najprej pozdrav, potem pijača.
Že na prvem sestanku je bilo jasno: tukaj ni praznih obljub. Jasno je povedal, kaj naju čaka, kaj pričakuje in kam želi podjetje peljati. Ko sva stopila skozi vrata, nisva potrebovala dodatnega razmisleka. Samo pogledala sva se in rekla YEEES.
Prvi delovni dan sem šel brez uvajanja takoj na servis. Pravzaprav sem nadaljeval delo, ki sem ga opravljal že v Iskri, le v veliko bolj prijateljskem okolju. Takrat nas je bilo sedem, jaz sem imel kadrovsko številko 8.
S Srečkom sva uradno začela 1. januarja, sodelavce pa sva imela priložnost spoznati v njihovem pravem elementu – na novoletni zabavi, kamor so naju povabili. Boljšega uvoda si ne bi mogel želeti.
Vzdušje v Mikrocopu je bilo tisto, zaradi česar je bilo vsak dan lepo hoditi v službo. Domače, sproščeno, polno humorja in smeha. Zjutraj smo se dobili na lokaciji, se nasmejali in šli vsak na svoj servis. Kadar koli smo bili skupaj, je bila dobra volja.
Ta kultura se je ohranila dolgo časa, tudi po tem, ko je Mikrocop prevzel mikrofilmski center NLB in se je ekipa čez noč povečala za 17 novih zaposlenih.
Na začetku smo bili zelo vezani na Kodak. Večkrat letno so nas vabili na predstavitve in šolanja, bili smo deležni najnovejšega tehničnega in prodajnega znanja. Udeleževali smo se sejmov, tudi Cebita, in vse to znanje prenašali v Slovenijo.
Najprej smo novosti predstavljali na konferencah DOCSIS, kasneje pa na lastnih dogodkih. Medtem ko so drugi razstavljavci delili prospekte, smo mi pripeljali cel tovornjak opreme in vse demonstrirali v živo. To nas je ločilo od drugih – pokazali smo, da vemo, kaj delamo. Brez leporečenja. In to je gradilo zaupanje. Postali smo “hit”.
Ena zanimivih zgodb iz mojih začetkov v Mikrocopu je povezana z mobilnimi telefoni. Večina takratnih sodelavcev je bila ribičev ali lovcev ali oboje in vedno smo poslušali njihove prigode. No, eden izmed njih si je omislil enega prvih mobitelov – takrat je bila to ogromno naprava s slušalko, vredna skoraj pol avtomobila. Nosil jo je s seboj na ribolov, za vsak slučaj. Da žene ni skrbelo in če bi ga potrebovala.
In tako smo tehnologijo živeli tudi v vsakdanjem življenju. Ko sem prišel v Mikrocop, so obstajali pisalni stroji in stacionarni telefoni. Dvajset let kasneje smo govorili o računalnikih, oblačnih storitvah in podatkovnih centrih.
Ena izmed zgodb, ki najbolje pokaže naš odnos do naročnikov, je tista, ko se je NLB-jev stroj pokvaril in v Sloveniji ni bilo rezervnega dela. Ljubo se je usedel v avto in odpeljal v Stuttgart. Naslednji dan je bilo vse popravljeno.
Takšne poteze pustijo vtis in gradijo odnose, ki se kasneje vračajo z zaupanjem in odprtostjo za nove rešitve.
S prelomnim obdobjem – usmerjanjem v informacijsko tehnologijo, so prišle še druge spremembe. IT svet ima namreč drugačen ritem, drugačen miselni okvir. Časovnica je precej daljša, rešitve pa se ne gradijo za jutri, ampak za leta vnaprej. Servis naprav se je postopoma ukinil, digitalizacija je naredila svoje. Po skoraj 15 letih v servisu sem sem se pridružil Meti Rot v prodaji. Bil je to skok, a ni bil skok v neznano. Na prodajne sestanke smo že nekaj časa k naročnikom hodili skupaj trije – tehnična podpora, prodaja in vodstvo. Tak pristop je gradil zaupanje, saj smo znali odgovoriti na vsa vprašanja.
Spomnim se, kako smo naročnike že vnaprej pripravljali na to, kam gre tehnologija. Ko so bile rešitve razvite, so bile tudi stranke pripravljene. Preskok od pisalnih strojev in stacionarnih telefonov do oblačnih storitev in podatkovnih centrov je bil ogromen – tehnološko, organizacijsko in miselno.
Spremembe so bile del vsakdana. Ko smo rasli, smo morali začeti vse zapisovati, pripraviti pravilnike, voditi dokumentacijo, uvajati certificiranja in standarde. To mi sprva ni bilo najbolj blizu, a razumeli smo, da brez tega v IT svetu ne gre.
Nikoli ne bom pozabil, ko nam je nekoč naročnica rekla, kako luštno je delati z nami, ker nič ne kompliciramo z zahtevki in papirologijo, kot kakšni drugi dobavitelji. Da vse teče kot po maslu. No, ni minilo veliko časa, ko so nas standardi povlekli vase. To je del rasti, del procesa, ko postajaš boljši.
Najbolj trajen del moje zgodbe v Mikrocopu so odnosi. Prijateljstva, ki so se stkala čez leta. Povezana ekipa, ki lažje prestane padce in se skupaj veseli vzponov. To je tisto, kar pomaga preživeti krize, ki so del vsakega podjetja.
Ko se danes kot upokojenec vračam na srečanja in piknike, z veseljem opazujem, kako se ti odnosi gradijo naprej – tudi v večjem, bolj raznolikem podjetju.
In če lahko zaposlenim položim eno misel na srce: spoznavajte se tudi izven pisarn. Drug z drugim delite še kaj drugega kot službene vloge. Naj sproščenost in humor ne bosta le dodatek – naj postaneta pogoj.
Zame so to skoraj štiri desetletja res lepih spominov.