Ko si sam svoj šef – in ko končno nisi več
Pred prihodom v Mikrocop sem imela svoje podjetje z biroopremo. Kar pomeni: vse zmage so bile moje, vsi padci tudi. In vse skrbi. Take tiste, ki jih odneseš domov, položiš na nočno omarico in jih zjutraj najdeš še vedno tam.
Po petindvajsetih letih je posel naredil tisto, kar je včasih najbolj naravno – počasi je ugasnil. Takrat sem stopila v Mikrocop. In prvič po dolgem času sem spoznala, kaj pomeni varnost in stabilnost. Zapreti računalnik ob uri. Zapreti vrata za seboj. In vedeti, da posel ponoči ne bo trkal nate.
Zato včasih težko razumem mlade, ki v službo pridejo zgolj zato, da jo odkljukajo. Brez elana. Brez želje, da bi pustili vsaj en majhen kamenček v mozaiku. Pripadnost? Pogosto presenetljivo nizka. Mi smo z njo rasli.
Jaz sem tudi v Mikrocopu delala tako, kot da je moje. Če je na hodniku gorela luč brez razloga, sem jo ugasnila. Dober gospodar, bi rekli. Občutek odgovornosti. In pripadnosti. To je tisto, kjer se mi zdi, da je razkorak med generacijami največji.
Indeksacija – kadrovska valilnica
Indeksacija je bila… kako naj rečem … prava valilnica kadrov. Kamorkoli danes pogledaš – v katerikoli oddelek ali pisarno – skoraj zagotovo sedi nekdo, ki je šel skozi indeksacijo.
Tudi jaz sem tam preživela večino svoje kariere v Mikrocopu. Nenačrtovano. Nepričakovano. A tako je naneslo. Zapustila sem jo šele, ko so se oglasili sklepi v rokah in rekli: dovolj.
Zadnjih pet let sem zato preživela v kontrolingu. In iskreno – bila sem še bolj zadovoljna. Res je bilo moje delo v zaporedju nalog nekje na koncu, ampak smo se znali organizirati. Dogovoriti. In narediti vse znotraj delovnika. Tudi to nekaj pove.
Fantje, dekleta in izgubljene pijače
Včasih so bili v indeksaciji večinoma fantje. In takrat smo se ogromno družili tudi izven pisarne. Pijače. Vsak teden. Redno. Bili smo povezani.
Potem so fantje začeli odhajati v druge oddelke. Prišla so dekleta. In druženje se je počasi razpršilo. Povsem razumljivo. Otroci. Družina. Obveznosti. Ob uri je bilo treba domov.
Sama sem imela že velike otroke, a vem, kako je, ko so majhni. Takrat svet pač ne čaka nate.
Hodniki, čik pavze in neznani obrazi
Podjetje je raslo. Ljudje so prihajali in odhajali. Prej smo veliko delali s študenti, potem vedno več z redno zaposlenimi. In nekega dne sem se zalotila, da na hodnikih ne poznam več vseh.
Ker nisem kadilka, nisem hodila na »čik pavze« – tisti neformalni informacijski center. In sem večkrat vprašala sodelavce: »Hej, kdo je pa ta? In kdo je ona?«
Posel te enostavno drži v tvojem krogu. Ostalo gre mimo.
Elektronske izvršbe in konec skenerjev
Ko so sodišča začela pošiljati izvršbe elektronsko, so mnogi rekli, da se to še dolgo ne bo prijelo. Čez leto, dve – vse je bilo elektronsko.
Zame je bila to pozitivna sprememba. Hitreje. Čisteje. Brez slabih skenov in ugibanja, ali je številka šest ali osem. Elektronski dokument je kot original. Jasen. Seveda so se norme zvišale. Tempo tudi. A bistvo sprememb je ravno v tem: delati bolje, hitreje in enostavneje.
Panika po hodnikih in glas razuma
Spremembe na nivoju podjetja so se v našem oddelku pogosto čutile manj, kot se je o njih govorilo. Po hodnikih je znala zavladati panika. Takrat je bilo treba pri sebi razčistiti: to ni konec sveta. To je samo sprememba. In informacije so pogosto precej napihnjene.
Danes je obveščenost zaposlenih na precej višjem nivoju. Sestanki. Koordinacije. Kvartalna srečanja. Možnost, da vprašaš vodstvo direktno.
Zanimivo pa je, da se mi zdi, da je bilo ob večjih spremembah nenavadno veliko porodniških dopustov. Naključje? Morda…
Zakaj nikoli nisem bila vodja
Direktorica mi je precej zgodaj ponudila vodstveno mesto. Pa sem ga zavrnila. Vodja mora poznati procese. Vse. Do potankosti. Šele takrat lahko pomaga sodelavcem. Takrat se nisem videla v tej vlogi.
Kasneje sem ugotovila, da mi bolj ustreza svetovalna vloga. Pomagati z izkušnjami. Z razumom.
Marsikdo mi je rekel, da sem bila »nadomestna mama«. Jaz bi rekla – glas razuma.
Korona, kuhinjska miza in prenosniki
Korona je za marsikoga pomenila prelomnico. Zame osebno manj. Večinoma sem delala v pisarni. Dokumenti pač zahtevajo prisotnost.
Delo od doma mi ni šlo najbolje. Težko ločim službo in zasebnost. Vedno najdeš še nekaj. In računalnik na kuhinjski mizi se hitro naveličaš gledati.
Mi je pa bila všeč fleksibilnost. Zdravnik. Opravek. Nadaljuješ tam, kjer si končal. Brez občutka, da se bo svet podrl. In ja – prenosniki so bili velik korak naprej.
Ko so tipke pele v ritmu AC/DC
V časih, ko še nismo imeli InDoc EDGE, je bil svet precej bolj analogen, kot bi si danes kdo mislil. Za vnos podatkov smo imeli dva programa – Tools in Ika. Vse ročno. In kjer je ročno delo, so tudi napake.
Spomnim se, kako je kontroling kdaj pregledoval dokumente in ugotovil, da je vnos vse prej kot brezhiben. To so bili čisto drugi časi, z drugačnimi pričakovanji in drugačno toleranco.
In potem pride anekdota, ki se je ne pozabi. Dobili smo en večji posel. Ogromno dokumentacije. Res ogromno. Vnos je trajal in trajal. Tempo je padal, koncentracija tudi. In naš vodja je naredil nekaj, česar danes verjetno ne bi našli v nobenem priročniku za vodenje.
Poiskal je dober komad na internetu. Ga zavrtel. In mi smo začeli tipkati po ritmu glasbe. Največkrat je bil to AC/DC. Nenadoma je šlo lažje. Hitreje. Z manj napakami. In z več energije. Tipke so pele. Mi pa z njimi.
Takrat sem se naučila, da včasih ni treba pritiskati še bolj – včasih moraš samo spremeniti ritem.
Zavod za zaposlovanje kot terapija
Seveda ni bilo vedno lahko. Bili so dnevi, ko je morala padla. Ko se je kdo pritoževal. Ko se je v prostoru nabralo preveč negativne energije.
Takrat je vodja spet posegel po glasbi. A ne več po energičnih rifih. Tokrat po tematskih komadih. Takih, ob katerih se moraš nasmejati, tudi če ti ni do smeha. Na primer Adi Smolar– Zavod za zaposlovanje.
Smeh je naredil svoje. Napetost je popustila. In šli smo naprej. Znali smo drug drugega dvigniti. To ni bila samoumevna stvar – to je bila kultura.
Telefoni, varnost in dosegljivost
V vseh teh letih smo občutili tudi velike spremembe na področju varnosti. Včasih so bili telefoni v storitvah prepovedani. Zaradi varnosti informacij. Kar je imelo zelo konkretne posledice.
Za mlade mamice je to pomenilo, da niso bile dosegljive. Tudi če so klicali iz vrtca ali šole. Seveda so obstajale izjeme – nujni klici preko stacionarne linije, preko vratarja – a to ni isto.
Danes se zdi dosegljivost nekaj samoumevnega. Takrat pa je bila to velika sprememba. In velika razbremenitev.
Alarm ob dveh in sreča v obliki cigarete
Na temo varnosti še ena zgodba, ki mi je ostala zelo živo v spominu. Včasih varnostnika nismo imeli 24 ur na dan. Delal je po urniku. In mi smo delali tudi ob sobotah. Bila je sobota, ura dve. Iskreno – ne vem več, kaj sem mečkala. A ko sem hotela oditi … se je sprožil alarm.
Vratar je ob dveh očitno že šel in vključil alarm. Jaz pa ujeta. Sreča v nesreči: kolegice so bile še pred stavbo in so si prižgale cigareto. Slišale so alarm. Poklicale varnostnika, ki se je vrnil in me spustil ven.
To je bil moj čisti začetek. Čas uvajanja. Kasneje sem se navadila, da ko je čas, greš. Brez odlašanja.
December, srečelov in darila z dušo
Ena lepših tradicij so bila decembrska obdarovanja v naši enoti. A ne kakršnakoli. Veljalo je pravilo: kupljena darila nimajo mesta.
Vsak je moral nekaj narediti. Ustvariti. Vložiti čas in trud. In potem smo si darila razdelili po principu srečelova. To ni bilo samo obdarovanje. To je bilo sporočilo: potrudil sem se zate. In to nas je povezovalo bolj kot katerikoli kupljen predmet.
Vikanje kot osebna odločitev
V vseh teh letih sem se s sodelavci vikala. Zame je bil to način, kako vzpostaviš odnos, ki ohranja meje spoštovanja.
Vem, da se komu to zdi čudno. Res je – na nek način distanciraš ljudi od sebe. A hkrati omogočiš, da se tudi v težkih situacijah pogovarjaš spoštljivo. Ne po domače. Mene ni motilo, če so me drugi tikali. Gre zame. Za to, kako sama komuniciram. In kako vem, da bo tudi sogovornik dvakrat premislil, preden bi šel predaleč.
Po mojih izkušnjah je to tudi oblika samocenzure v mlajših ekipah, kjer včasih jezik prehiti možgane.
Penzija, glina in svet 1 0 1 0
Danes sem v pokoju in delam kot prostovoljka v Varstveno delovnem centru. Hodim tja za družbo. Eno od varovank sem učila klekljanja, sama pa sem se naučila delati z glino. V centru nastajajo res lepe stvari. Tudi prodajajo jih. In to me je povleklo vase. Ročne spretnosti. Občutek, da iz nečesa nastane nekaj.
Za naslednjih 50 let težko dam pameten nasvet. Podjetje se je razvilo iz storitvenega v razvojno It podjetje. Ko gledam sodelavce, jih včasih dojemam kot 1 0 1 0. Razmišljanje je drugačno. Tempo je hitrejši. Vse je našponano – čas, izvedba, komunikacija.
A kljub vsemu napredku smo še vedno ljudje. In za dobre skupne rezultate potrebujemo dobro komunikacijo. In dobre odnose.
