Lastna pot in Biroservis
Od malega sem bil podjeten. Pri dvanajstih letih sem imel skupaj s prijateljem svoj laboratorij za razvijanje filmov in slik in odkar pomnim, sem sanjal, da bom imel nekaj svojega. Te stvari so me od nekdaj zanimale. Sicer sem po nesrečnem naključju najprej hodil v šolo za lesarstvo, a mi to res ni ležalo. Po dveh letih sem se usmeril v to, kar me je vleklo. Elektro smer in finomehanika. Po srednji šoli sem naredil veliko izobraževanj, predvsem v Nemčiji.
26. junija 1976 se je rodil Biroservis, ki sva ga odprla skupaj z nekdanjim sodelavcem in dobrim prijateljem. Skupna delavnica, nova zaposlitev. Bila sva med prvimi privatniki v tej panogi in pred nama je bila zanimiva prihodnost. Imela sva veliko specifičnega znanja, ki ga pri nas ni bilo veliko, zato sva bila uspešna. Hitro sva dobila prve stranke in tako se je začelo. Pri 26 letih sva imela že šest zaposlenih. To so bili začetki.
Od tukaj naprej ni bilo težko. Vedno sem bil inovativen in želel pridobiti čim več znanja. Brez težav sem se z vsem znanjem, ki sem ga pridobil v tujini, primerjal s tukaj izšolanimi inženirji. In to me je gnalo naprej. Kaj je novega, kaj moramo še znati, česa se moramo še naučiti, to je veljalo zame in vse zaposlene. Včasih je bilo težko koga prepričati v nova izobraževanja, a brez tega bi stagnirali.
Samo naprej
Iskreno povem, dana začetku nisem vedel, do kam nas bo napredek pripeljal. Vedel sem samo, da bomo šli s tehnološkim napredkom naprej in da bomo zagotovo delali vsaj 30 let. In nekateri so bili v Mikrocopu do upokojitve. Sledenje novi tehnologiji je postalo del moje vizije za podjetje. Razumel sem, kaj naročniki potrebujejo, in skrbel, da smo hitro prevzemali tehnološke novosti. Najbrž se je sodelavcem kdaj zdelo, da pretiravam v vseh izobraževanjih, na katera smo redno hodili, a v znanju je moč.
Vse je na začetku kazalo na to, da bomo serviserji, ampak po nekaj letih se je outsourcing pokazal kot velik potencial. Da storitve najemaš. V naši panogi je sicer dolgo trajalo, da so stranke ta koncept sprejele, ampak so s časom ugotovile, da je to edina smiselna smer. Tako smo začeli s storitvami outsourcinga. Najprej dobra strojna oprema, kasneje tudi programska. Skrbeli smo za znanje in veščine.
Tehnološke spremembe so bile stalnica
Doživeli smo tri glavne tehnološke spremembe. Iz elektromehanike v elektroniko. Ko sem videl, da se je začel tehnološki preboj in se je začela uporabljati tehnologija čipov in so prišla tiskana vezja, sem vedel, da moram to znati. In ob vsaki tehnološki novosti sem temu sledil.
Potem je prišel začetek digitalizacije. Analogne mikrofilmske kamere so snemale dokumente in preko optike slike pomanjševale in zapisovale na film. Potem so te kamere nadgradili v skenerje, ki so te slike začeli zapisovati digitalno. Takrat se dobro spomnim, da so me serviserji spraševali: nas boš tudi za to poslal na šolanja? Ja, seveda, je bil moj odgovor. Moramo naprej. Mnogi so bili prepričani, da skenerji še dolgo ne bodo zamenjali kamer, a so se motili.
Naslednja velika sprememba je bil prehod na digitalizacijo v velikem preskoku. Začutili smo, da stranke potrebujejo programsko opremo, ki jim bo omogočala več kot le branje in zapisovanje zajetih podatkov. Naše stranke so imele vsaka svoj izziv in te je bilo treba nasloviti. Takrat smo prvič zaposlili programerje, ki so skupaj z naročniki razvijali programske rešitve.
DOCSIS in prva širitev
Biroservis je bil prvi sponzor konferenc DOCSIS, kjer sem spoznal lastnika podjetja, kjer so razvijali programsko opremo in hitro sva se našla v ideji po skupni prihodnosti. Že takrat sem želel, da bi se Mikrocop širil s povezovanjem podobno mislečih podjetnikov, a do tistega trenutka enostavno nisem naletel na pravega sogovornika. V petih minutah sva bila dogovorjena. Oba sva videla v združenju veliko prednosti in priložnosti.
Iz teh prvih začetkov je nastalo to, kar danes delamo, in znamo. Želja je bila narediti nekaj, kar lahko repliciramo in ponudimo tudi drugim naročnikom, a hkrati omogoča prilagojene rešitve za posamezne naročnike, ki to potrebujejo. Tako se je rodila ideja o digitalni platformi.
Spletni arhiv: znanstvena fantastika, ki je postala resničnost
Nato se je skoraj kot znanstvena fantastika pojavil spletni arhiv. Nekaj, kar je takrat zvenelo nepredstavljivo, je postalo naša vsakdanja praksa – nov način dela in povsem nov pogled na dokumente in informacije.
To je bil začetek še ene velike razvojne faze Mikrocopa.
Motivacija je osnova
Od nekdaj sem bil zagovornik tega, da mora biti zaposleni plačan po učinku in motivacija zaposlenih je bila vedno pomembna. Veliko se danes govori o motivaciji v smislu druženj, dodatkov, aktivnosti. Vse to je lepo in prav. A delavec mora biti nagrajen za to, kar prinese v podjetje. Tisti, ki samo delajo, dobijo to, kar je dogovorjeno. Tisti, ki delajo več in prinašajo v podjetje več, naj bodo nagrajeni od tega, kar prinesejo.
Od arhivarja do IT ponudnika
Naša vloga se je spreminjala počasi, a vztrajno. Četudi so nas nekateri v informatiki na začetku prehoda v razvojno informacijsko podjetje odslavljali kot arhivarje in nas niso jemali resno, smo z leti dokazali, da zmoremo vsako novo zahtevo naročnikov izpolniti. Ker smo imeli odličen strokoven tim, željo po tem, da naredimo nekaj novega in da izpolnimo obljube, da dokažemo sebi in drugim, da mi to zmoremo. Zato se mi zdi izredno pomembna naša tradicija, da veliko vlagamo v znanja zaposlenih. S poslom so se razvijala znanja, izkušnje, strokovnost. Nikoli nismo ostajali zadaj. Dolgo časa je bil naš slogan Korak pred drugimi.
Prelomna tveganja
Dobra lekcija je bila, ko je pred leti Kodak, ki je bil včasih pomembnejši del našega posla, spremenil poslovno politiko in smo tako rekoč čez noč izgubili status Value Added Partnerja. Takrat je imel Kodak na razstavnem prostoru na sejmu Cebit najnovejše naprave in takrat sem se odločil, da bomo celotno opremo kupili, da bomo to lahko prikazali našemu tržišču. To je bilo takrat ogromno denarja, za to sem moral pridobiti kredit. A to smo naredili in ponovno pridobili zastopstvo za Slovenijo, Hrvaško in BiH. To je bila ena od takih odločitev, ki me je naučila, da je včasih treba tvegati.
Investicija za našo zgradbo, sprojektirano po standardih, ki smo jih zahtevali, da lahko opravljamo današnjo dejavnost, je bila podobna zgodba. Zahtevala je veliko breme. A vedeli smo, da gre vse v smer oblačnih storitev. Na sejmih smo veliko slišali o varnih sobah, energetski neodvisnosti, večkanalnem dostopu, ... Zavedali smo se, da je lasten podatkovni center in prava infrastruktura tisto, kar nam bo pomagalo obdržati obstoječe in pridobiti nove naročnike.
Kultura odnosov
Že od samega začetka smo gojili ne samo poslovne, ampak prijateljske odnose. Včasih sem ob petkih kar nenapovedano sklical piknik. Veliko nas je bilo ribičev in smo šli iz pisarne za Savo. Ribiči smo lovili ribe za piknik, ostali so imeli vsak svojo nalogo: nabiranje drv, priprava ognja, skrb za hrano in pijačo, … Vedno smo bili na piknikih tudi športno dejavni in ta tradicija se je ohranila do danes, ko Mikrocopovi pikniki zaposlenih vedno vključujejo tudi športne aktivnosti. Zato me tudi zelo veseli, da opazujem na skupnih srečanjih, kako seti odnosi tudi danes razvijajo in negujejo.
Sproščeno druženje, ki smo ga od nekdaj ohranjali, je pripomoglo, da smo se tako dobro razumeli. Tudi novozaposleni so po prvem pikniku sklenili nova prijateljstva. V teh neformalnih okoljih se ljudje res spoznamo in začutimo drug drugega, da se potem tudi v formalnem okolju lažje sporazumemo in ni šumov v komunikaciji.
Mogoče se kdo sprašuje, če je kdaj prijateljstvo vplivalo na racionalen poslovni odnos. Ni. Prijateljski odnosi niso vplivali na vodenje podjetja. Vedno smo delali v interesu podjetja in še danes me kdaj kdo spomni na kakšno prigodo, ko smo se tega držali. Tako smo funkcionirali. Za dobro podjetja.
Iz Slovenije na Hrvaško in v Bosno
Že od začetka kariere sem imel veliko naročnikov po celi Jugoslaviji. Servisirali smo stroje za kopiranje načrtov. In ustvaril sem dobre odnose. S periodnimi servisi smo omogočili strankam dobro evidenco nad tem, kaj jih čaka in to so cenili. Teh strank ob osamosvojitvi Slovenije nisem želel izgubiti. In tako je bil naraven korak ta, da odpremo podružnici na Hrvaškem in v Bosni. Tudi tu smo poskrbeli, da je bil prenos znanja in veščin ustrezen, naročniki pa zadovoljni.
Od 1 do 100
Sodelavcev sem imel veliko. Ko sem se upokojil, je podjetje zaposlovalo v treh državah – Sloveniji, na Hrvaškem in BiH. Okrog 70 nas je bilo takrat. Vedno sem se držal pravila 5. Za vsakih pet zaposlenih potrebuješ vodjo. Tako delo poteka učinkoviteje in organizacija je bolj obvladljiva. En človek sam ne more nikoli doseči tega, kar zmore dobra ekipa, utečen tim. Rast podjetja od nekaj zaposlenih, pa preko 100 zaposlenih se mi zato nikoli ni zdela težavna.
V vseh teh letih se je nabralo ogromno spominov, veliko zanimivih trenutkov.
Predaja vodenja podjetja je bila tudi precej hitra, a novo vodstvo se je zelo hitro znašlo brez posebnih primopredaj in to me je zelo veselilo. Od začetka sem imel kar dober občutek za ljudi in tudi v tem primeru sem izbral pravo naslednico, saj s sodelavci nadaljuje z vizijo, ki postavlja Mikrocop na zemljevid kot pomemben IT razvojni partner. Po njenem prihodu na direktorsko mesto sem v Mikrocopu še dve leti do upokojitve opravljal bolj nadzorno funkcijo, včasih sem še rade volje obiskal kakšne stranke na Hrvaškem, kjer smo imeli res dolgoletne odnose.
Od Biroservisa do Mikrocopa
Biroservis s.p. se je leta 1990 preoblikoval v Mikrocop d.o.o. Želel sem se znebili obrtništva in narediti podjetje, ki bo z vsem bitjem raslo in odražalo vse znanje, izkušnje in potencial, ki smo ga premogli. Včasih sem se vprašal, če je ime Mikrocop posrečeno, a takrat se mi je zdelo pravo. Danes se mi zdi, da zveni dobro. In danes je tudi prepoznavno.
Glasba in tehnika
Izhajam iz glasbene družine in glasba me spremlja od majhnega. Učil sem se igrati klavir, pa sem kot najstnik ugotovil, da s klavirjem pač ne moreš na plažo. In sem klavir zamenjal za kitaro. Izredno rad tudi pojem in lahko bi si omislil glasbeno kariero. Marsikdo me vpraša, zakaj se nisem odločil za to. Lahko bi, a ne vem, če bi potem s takim veseljem užival v glasbi. Tako pa sem cel čas delal, kar me je veselilo, glasba pa je bila moj spremljevalec celo pot. Kamorkoli sem šel, sem z veseljem zapel in zaigral in tako je še danes.
Pot naprej
Več kot dvajset let sem iskal prave partnerje za širitev podjetja. Če se povežejo podjetja v isti branži, z enakimi cilji, so močnejša. V smislu znanj, izkušenj, trga in odpornosti na spremembe. Od trenutka, ko sem ustanovil Biroservis, sem deloval tako, da se bo podjetje razvilo in postalo vodilno. V tem času smo pridružili pet manjših podjetij in Mikrocop je danes pomemben igralec na trgu s svetlo prihodnostjo.
Z novim lastništvom se Mikrocopu odpirajo nova vrata. Zelo sem ponosen, da sem bil delte uspešne zgodbe. Zgodbe, ki je nikoli ne bi mogel pisati sam, ampak je postala uspešnica, ker sem bil vedno obdan z odlično, zagnano in strokovno ekipo. Ponosen, da smo pripeljali podjetje čez vse mejnike do razvojnega podjetja, ki je pripravljeno na nove preskoke, ki jih bo prihodnja tehnologija, kot je umetna inteligenca, zagotovo prinesla.
Tradicija naj ostane
Medsebojna komunikacija je ključ do dobrega sodelovanja. Ne samo deljenje mnenj, kresanje mnenj je pomembno, da pride do dobrih odločitev. Do skupnih dobrih odločitev. V poslu ni prostora za politiko. Tako je v Mikrocopu nikoli ni bilo in želim si, da tako ostane. Sposobnost dobrega vodenja je ravno to, da sprejmeš argumente, ki niso tvoji. Da razumeš, da nimaš vedno prav in da se odločaš na podlagi argumentov, ki so utemeljeni.
Vrednote
Kaj me je pot podjetništva naučila? Da moraš imeti vizijo in ji slediti. Ni dovolj, da to delaš sam, obdati se moraš s pravimi sodelavci, ki verjamejo v vizijo. S skupnim delom se razvijajo dobre ideje, premagajo izzivi in gradi zaupanje, ki je pri naročnikih še tako pomembno. Spremembe so neizogibne. Če jih sprejmeš in si nanje pripravljen, prelomnice postanejo mejniki, na katere gledaš s ponosom. So lekcija, s katero še bolj izkušeno gradiš prihodnost. Brez znanja ne gre. Naročniki potrebujejo in cenijo strokovnost, zato je treba slediti napredku. Vesel sem, da sem začel zgodbo, ki jo še danes gradi toliko ljudi.
